Pranono, ki je vino v sodih z vozom vozil v Trst, je pripovedoval, kako mu je na eni takih poti pogled zaneslo tja daleč čez širno morje. Uzrl je morsko deklico, ki je z lepoto in milino presegala vse, kar je kadarkoli videl. Nimfa mu je prigovarjala, naj se mu pridruži. Z gibom je spremenila smer vetra, na bližnjem čolnu je zaječalo jadro in z obratom udarilo mornarja po zatilju. Pranono je kot uročen opazoval to vihro v morju, ter pozabil, da prevaža vino, voz se je nagnil in sod se je skotalil v morje. Toda njenemu ni bilo mar za to, videl je namreč najlepše bitje in ga za vedno ujel v svoj spomin. Njemu smo posvetili naš peneči Pet-Nat, ki tako kot morje po nevihti šele, ko je umirjen, razkrije pripoved o nesojeni ljubezni.